Petra Stankovska Ljubljana
UDK 811.162.3'35:811.163.6'35:274-051"15"
VPLIV PROTESTANTSKIH IZOBRA@ENCEV NA PRAVOPIS SLOVENSKEGA IN ^E[KEGA JEZIKA V 16. STOLETJU
Prvi priro~nik o na~inu zapisovanja slovenskega jezika Abecedarij je sestavil slovenski protestantski duhovnik Primo` Trubar. Podobna prakti~no-teoreti~na dela so nastajala tudi v protestantskih krogih na ^e{kem in ~eprav se je ~e{~ina pojavljala v pisni obliki `e precej prej, so {ele protestanti podrobno zapisali in uporabljali ortografska pravila. Tako so bili zaslu`ni zlasti za {irjenje uporabe diakriti~nega pravopisa za zapisovanje ~e{~ine. V prispevku bomo primerjali dejanski vpliv protestantov na na~in zapisovanja ~e{~ine in sloven{~ine v 16. stol. pravopis, protestanti, 16. stol., ~e{~ina, sloven{~ina The first orthographical handbook for the Slovene language, Abecedarij, was written by the Slovene Protestant priest Primo` Trubar. Similar theoretical-practical works were created in the Czech Protestant environment. Although the Czech language had been written for quite some time, the Protestants for the first time wrote down detailed orthographic rules and started using them consistently. Thanks to them, the use of diacritical orthography for the Czech language becme widespread. The paper compares the actual impact of Protestants on the way Czech and Slovene were th written in the 16 century. th
orthography, Protestants, 16 century, Czech, Slovene
Za razliko od narodov slovanskega vzhoda, ki so `e od zgodnjega srednjega veka uporabljali cirilico kot grafi~ni sistem za zapisovanje slovanskega jezika,1 je na slovanskem zahodu prevladovala uporaba latinice. Tak{na razporeditev grafi~nih sistemov je bila tesno povezana z liturgijo, uveljavljeno na dolo~enem ozemlju, saj so se v srednjem veku zapisovala predvsem liturgi~na besedila in cerkveni objekti – samostani, ki so bili takratna sredi{~a pisne kulture.2 1 V 9. stol. je bizantinski duhovnik Konstantin/Ciril sestavil posebni grafi~ni sistem za zapisovanje slovanskega jezika, glagolico, zgrajen na principu ena ~rka = en fonem. Glagolica je ostala v uporabi pri duhovnih besedilih in kasneje jo je ve~inoma izrinila cirilica, ki je bila sestavljena iz ~rk gr{ke abecede (za latinico je bila gr{ka abeceda v prvem tiso~letju n. {t. zagotovo drugi najbolj raz{irjeni grafi~ni sistem v Evropi) in posebnih novih ~rk, ozna~ujo~ih posebne slovanske glasove. Ta sistem je povsem ustrezal potrebam po zapisovanju slovanskih jezikov in se je postopoma uveljavil na vzhodu slovanskega areala, kjer je v uporabi do sedaj (Srbija, Makedonija, Bolgarija, Ukrajina, Belorusija, Rusija).
OBDOBJA 27
433
Od 11. do konca 15. stol. poznamo dokaj veliko ~e{kih besedil, zapisanih z latinico s pomo~jo posebnega dvo~rkovnega pravopisa, ki se je razvijal in izpopolnjeval skoraj petsto let, najburnej{i razvoj pa je do`ivel v 14. stol., kar je bilo med drugim povezano z uporabo ~e{~ine kot uradnega in literarnega jezika ter jezika strokovnih razprav na mladi pra{ki univerzi, ustanovljeni leta 1348. Dvo~rkovni pravopis je, sicer ne povsem dosledno in na dokaj zapleten na~in, re{il problem zapisovanja ~e{kih {umevcev. Revolucionarno, enostavno in elegantno preureditev latinice v grafi~ni sistem za zapisovanje ~e{~ine po principu ena ~rka = en fonem je ponudilo delo Orthographia Bohemica iz leta 1406 ali 1412 (Schröpfer 1968) in najverjetneje izpod peresa ~e{kega duhovnika, teologa, absolventa pra{ke univerze, magistra Jana Husa.3 Ortographia Bohemica predlaga ozna~evanje {umevcev s piko nad ~rko (v sodobni ~e{~ini se uporablja kljukica) in ozna~evanje dolgih samoglasnikov s ~rtico nad grafemom (to pa velja v ~e{~ini do danes).4 Ne glede na funkcionalnost in enostavnost predlaganega pravopisa le-ta ni vstopil v {ir{o uporabo takoj in je moral ~akati ve~ kot 100 let, dokler ga niso izpopolnili in za~eli v svojih knjigah dosledno uporabljati ~e{ki protestanti. Reformista Jana Husa so sicer leta 1415 katoli{ki duhovniki obsodili in za`gali na grmadi, vendar so se njegove ideje raz{irile in trdno zasidrale na ^e{kem ter postale temelj za nastanek protestantskega u~enja ~e{kih bratov, ki so se zdru`ili v protestantski cerkvi Bratske enote (Jednota bratrská). Ta organizacija je bila pomembna ne le zaradi gojenja in {irjenja protestantskih misli, pa~ pa tudi zaradi izjemno pomembne vloge pri skrbi za raven ~e{~ine kot knji`nega in u~nega jezika v bratskih {olah.5 Na ozemlju, ki je bilo naseljeno s slovensko govore~im prebivalstvom, pa je bila pot zapisovanja doma~ega jezika in s tem razvoja ustreznega grafi~nega sistema veliko bolj zapletena kot na ^e{kem. Po Bri`inskih spomenikih najdemo le redke slovanske zapise6 s tega ozemlja vse do za~etka 16. stol. 2 Uporaba cirilice je bila tesno povezana s pravoslavnim bogoslu`jem, ki je uporabljalo kot liturgi~ni jezik cerkveno slovan{~ino, ki se je zapisovala prav s cirilico. Na zahodu slovanskega areala (dana{nja Poljska, ^e{ka, Slova{ka, Slovenija, Hrva{ka) pa je prevladoval vpliv katoli{kega bogoslu`ja, ki je kot liturgijski jezik uporabljal latin{~ino (z izjemo nekaj mest na ozemlju dana{nje Hrva{ke, kjer je bila v uporabi cerkvena slovan{~ina, zapisana z glagolico) in zato se je tudi na tem slovanskem ozemlju uporabljala ve~inoma latinica za zapisovanje doma~ega jezika. Dobro znano je tudi cerkvenoslovansko besedilo, zapisano z latinico, Bri`inski spomeniki. 3 Avtorstvo Jana Husa je zelo verjetno, vendar ne povsem, ker je delo anonimno. 4 Pogosto se navaja grafi~ni sistem glagolice, ki se je uporabljal na prelomu 14. in 15. stol. v pra{kem samostanu Emauzy, kot inspiracija za nastanek diakriti~nega pravopisa v obliki, ki ga poznamo iz dela Orthographia Bohemica. Ve~ o tem in tudi o dvo~rkovnem pravopisu (Pallasová 2003, Mare{ 1975). 5 Ve~ o tem Øí~an 1957. 6 Tukaj bi lahko omenili npr. Sti{ki rokopis (pribl. 1428−1440), katerega del je napisal pisec ~e{kega rodu, zato je tudi pravopis tega zapisa zelo podoben tistemu, ki se je be`no uporabljal na ^e{kem v tem ~asu. To je videti iz uporabe ~rk, kot so w, pogosta uporaba y in dvo~rkij namesto {umevcev (~, `, {). Za razliko od takratne ~e{~ine pa ne razlikuje natan~no med zaznamovanjem ` in {.
434
OBDOBJA 27
Protestantizem in njegov odnos do nacionalnih jezikov Rimskokatoli{ka cerkev je kr{~ansko vero {irila skozi svoje razlage in interpretacije Biblije. Biblijo samo so posredovali v okrnjeni obliki le pri liturgiji, in sicer za ve~ino ljudi v nerazumljivem latinskem jeziku. Protestanti so se trudili posredovati Bo`jo besedo v ~im bolj pristni, razumljivi, neokrnjeni in nepopa~eni obliki, saj so verjeli, da lahko ~lovek sprejema kr{~anstvo le preko lastne interpretacije ~im bolj natan~nega prevoda Biblije.7 To je seveda pomenilo, da bi moral vsak posameznik razumeti besedilo Biblije, kar je bilo mogo~e le, ~e je Biblija prevedena v jezik, ki ga ~lovek razume – to je bil pri ve~ini ljudi njihov materni jezik. To na~elo je posledi~no vodilo k zelo aktivnemu prevajanju Biblije v nacionalne jezike. Na Slovenskem je s prevajanjem delov Biblije za~el `e Primo` Trubar, v celoti pa ga je opravil Jurij Dalmatin nekaj let pred Trubarjevo smrtjo. Na ^e{kem je bila situacija nekoliko druga~na, saj je ~e{ki prevod Biblije obstajal `e od 14. stol.8 ^e{ki protestanti, ~lani Bratske enote, so se ob pribli`no istem ~asu kot slovenski lotili ponovnega prevajanja Biblije,9 ki je iz{la kot Krali{ka biblija (Bible Kralická) v letih 1579–1594. Krali{ka Biblija se je potem uporabljala v protestantskih krogih vse do danes in je pomembno vplivala na normo moderne knji`ne ~e{~ine, kjer je bil jezik Krali{ke Biblije dolgo simbol za najbolj{o obliko knji`ne ~e{~ine. Ta jezik je bil opisan tudi v posebni ~e{ki slovnici Námm{ská mluvnice (Optát idr. 1533), ki so jo izdali ~e{ki protestantski duhovniki in je slu`ila predvsem izobra`evanju v protestantskih {olah. Opombe in dodatke k tej slovnici10 je napisal duhovnik protestantske cerkve in u~itelj Jan Blahoslav (1523–1571), ki jih sicer ni nikoli objavil, uporabljal pa jih je pri pouku jezika v protestantskih {olah. Med drugim je posvetil eno poglavje tudi ortografskim razlagam o zapisovanju ~e{~ine, ki so podrobno in dokaj strokovno razlo`ene, namenjene pa so bile predvsem rabi na vi{jih stopnjah izobra`evanja. Ortografija Jana Blahoslava Obse`ni del svojih komentarjev je Jan Blahoslav namenil pravopisu. V poglavju Ortographia komentira razlage Bene{a Optáta iz Gramatike ~e{ke o ortografiji 7 Spomnimo se Trubarjevih besed iz Cerkovne ordninge: »Bug ho~e, da se ti eni ludi od mladosti gori koje, rede inu vu~e, de ta pisma tih prerokov inu jogrov bodo umejli brati, prov zastopiti inu druge i` nih vu~iti.« (Trubar 1564 (1975): 6.) 8 Najstarej{i rokopis ~e{kega prevoda Biblije je znan kot Leskovecko-drá`danská Bible iz leta 1360 (kriti~no izdajo je pripravil Kyas, 1981). 9 Val novih protestantskih prevodov Biblije je bil gotovo povezan z delom Erazma Rotterdamskega, ki je kot humanist, teolog in odli~en filolog izdelal tekstolo{ko bolj{o verzijo gr{ke Nove zaveze, od takrat uporabljane, in jo leta 1516 izdal skupaj s prevodom v latin{~ino. 10 Opombe in dodatke je pisal Jan Blahoslav zato, da bi la`je u~il {tudente in bodo~e prevajalce oziroma avtorje Krali{ke biblije. Zato so tudi nekatere utemeljitve, s pravopisnimi vred, postale temelj za jezik, ki ga poznamo iz Krali{ke biblije in ki je deloma postal tudi osnova za kodifikacijo knji`ne ~e{~ine na za~etku 19. stol. Slovnica ali komentarji k slovnici Jana Blahoslava niso bili izdani, prvi~ so bili natisnjeni {ele l. 1857, kriti~na izdaja je iz leta 1991 (^ejka idr. 1991).
OBDOBJA 27
435
~e{~ine, v katerem najprej na{teje vse grafeme, potem pri vsakem razlo`i rabo ter jo predstavi na primerih. Iz seznama ~rk lahko ugotovimo, da gre skoraj celoti za diakriti~ni pravopis, razen mogo~e dvo~rkja ;;: A á b c ~ d ï e é f g h i ij y ý k l m n ò o p r (ø) ; s ;; { t v u ú w x z `.
Naprej razlaga, zakaj je treba nadomestiti npr. zapisovanje dvoglasnika ie z reduciranim prvim delom s ~rko m, s ~rko j naj bi se dosledno zapisoval glas »dolgi i«, ~rka y zaznamuje glas j ali pa po dolo~enih soglasnikih in v dolo~enih etimolo{kih polo`ajih (predvsem po b, t, d, ø, t, n) i. Tukaj pravilo rabe ni zelo natan~no razlo`eno. Pri dvoglasnikih se ukvarja z na~inom zapisa in govori o varianti, ko je manj izraziti glas dvoglasnika nadpisan nad bolj izrazitim. Tako v dvoglasniku ie navaja na~in pisave je, ki pa se v ~e{~ini ni obdr`ala, ker je ta dvoglasnik izginil, popolnoma nov predlog glede zapisovanja podobnega zadnjega dvoglasnika uo, zapisanega z uo oziroma s ~rko ù, se v ~e{~ini uporablja do danes v veljavnosti dolgega u. Z dvojnim w pa se zapisuje zobno-ustni~ni zvene~i zapornik v, ~rka g se dosledno uporablja za zvo~nik j, sicer pa govori o »mehkem g«, kar odgovarja zvo~niku j, in »trdem g«, kar odgovarja mehkonebnemu g. Soglasni{ka dvo~rkja se popolnoma umikajo, razen ;;, ki naj bi se uporabljalo kot {, ~eprav dodaja {e opombo, da je ta glas zelo podoben glasu ` ter da nekateri pisci dvo~rkje uporabljajo za zapis tega zvene~ega soglasnika. Tudi Blahoslav v svojih razlagah dopu{~a, da se v dolo~enih polo`ajih lahko pi{e ena ali druga ~rka, npr. dvoglasnik ie se v dolo~enih kon~nicah lahko zapi{e ali kot ye ali kot je.11 Ravno tako prepu{~a izbiri pisca, da za soglasnikoma c in ~ pi{e bodisi i bodisi y, kar razlaga s tem, da je nekaterim bolj v{e~ ena ~rka, drugim pa druga. Sploh pa navaja, da pri pravopisu y, g, I in i vlada velika neenotnost, zato posku{a sam delno re{iti to situacijo.12 Na ve~ mestih obravnava pravila pravopisa i in y, ki jih pogosto razporeja po etimolo{kem na~elu, kar bi lahko razumeli kot utemeljitev pravopisa i-y v korenu besed – na~ela, ki mu sledi ~e{~ina {e danes. Trubarjev Abecednik Trubarja je pri pisanju Abecednika vodila predvsem ideja nau~iti Slovence brati besedila, napisana v njihovem doma~em jeziku, kar dokazujejo tudi njegove lastne besede, s katerimi opisuje namen Abecednika: »Knji`ica, iz katere se lahko mladi in preprosti Slovenci zlahka in v kratkem ~asu nau~ijo brati.«13 11 Sam
Blahoslav pi{e: »Dosti nám buï aspoò na tom místm psáti y, jako té` j.« (^ejka idr. 1991: 40.) to komentira: »A tak` ze v{ech tmchto mnohých ji` pøipomenútých pøíkladù snadnm spatøiti se mù`e veliká nejednotnost v u`ívání tmch liter y, g, I, neb i. Pro~e` necha` aspoò zùstává to ka`dému na svobodm aby kterého chce u`íval a jak` se komu vidí, `ádný `ádnými není sevøín regulemi.« (^ejka idr. 1991: 50.) 13 Prevod v sodobno sloven{~ino citiran po Aha~i~ 2008: 5. 12 Blahoslav
436
OBDOBJA 27
Razlika med ^ehi in Trubarjem je bila v tem, da je Trubar ciljal predvsem na preproste ljudi, sicer nepismene, ~e{ki protestanti pa so pisali slovnice, katerih del so bila tudi ortografska pravila zapisovanja ~e{~ine, predvsem v pedago{ke namene za u~ence v bratskih {olah. Ravno tako je bila razlika v tem, da so ^ehi samo nadaljevali dolgoletno tradicijo knji`ne ~e{~ine in so morda samo izbolj{evali pravila zapisovanja, Trubar pa je moral graditi povsem na novo. Trubarju je bilo seveda znano, da imajo tudi ^ehi (poleg Hrvatov, Srbov, Rusov idr.) sistem za zapisovanje svojega jezika, vendar se po njem pri sestavljanju Abecednika zagotovo ni zgledoval. Dokaj izrazit vpliv nem{~ine je `e v tem, da v ortografiji v~asih sistemsko, v~asih samo na dolo~enih mestih ne razlikuje zvene~ih in nezvene~ih soglasnikov, kar je v nem{~ini popolnoma normalno. Me{anje oziroma nedosledno ozna~evanje zvene~ih in nezvene~ih soglasnikov lahko razlagamo kot vpliv nem{~ine tudi zato, ker tak{nega me{anja v ~e{ki kot tudi v drugih slovanskih ortografijah tega ~asa ni bilo. Abecednik je sestavljen precej prakti~no, kot nabor grafi~nih znakov, na{tetih v zlogih, in besedilo katekizma, s katerim je mogo~e nau~eno tudi vaditi. Tak{na zgradba priro~nika za u~enje branja oziroma pisanja ni bila v tem ~asu ni~ nenavadnega. Zelo podobno strukturo ima med slovanskimi tudi glagolski abecedarij, tiskan leta 1527 v Benetkah, ki prav tako vsebuje tabelo s ~rkami, tabelo zlogovnih kombinacij in {e nekaj splo{no znanih kr{~anskih besedil, kot so O~ena{, Zdrava Marija, nekaj psalmov ter molitev idr. (J. Bratuli} 2008). Trubar kot pravi u~itelj opozarja `e pri na{tevanju ~rk abecede na pravilno izgovarjavo pri ~rki v, kjer poudarja izgovor kot f na za~etku in na koncu besede, pri h pa razlaga, da ga je treba izgovarjati kot nem{ko ~rko ch. V abecedi ne na{teva meh~anih soglasnikov, ki jih zapisuje kot dvo~rkje (~, {), z in s sta sicer na{teta, v prakti~nih primerih in v besedilu pa dejansko vedno ne razlikuje med z in s ter zvene~i glas pogosto zapisuje s ~rko s. Podobno je pri dvo~rkjih, kjer ima samo eno dvo~rkje (;h = {) za oba glasova – zvene~i in nezvene~i. To lahko razlagamo kot oslabljeni ~ut za razliko med zvene~imi in nezvene~imi soglasniki. Pri s in z tega namre~ ni mogo~e razlo~iti zato, ker sta obe ~rki tudi v nem{ki abecedi (torej ju je lahko Trubar prenesel v slovensko), { in ` pa v nem{ki abecedi ni, zato si je moral Trubar ta kombinirani znak posebej izmisliti. Vidimo, da je uporabil za oba glasova samo enega. To pomeni, da zanj ni bilo prave fonolo{ke razlike med tema glasovoma, kar opazimo tudi v njegovi preglednici zlogov, ki sledi abecedi. Za preglednico je naveden {e nekak{en seznam s po {tirimi besedami z za~etnico za vsako ~rko. Zanimiva je tudi prakti~na raba na{tetih ~rk in zlogov pri zapisu besedila, dokon~en sistem zapisovanja pa lahko odkrijemo, ko preu~imo primere rabe ~rk v dolo~enih besedah in v naslednjem delu Abecednika, Katekizmu. Nekatere ~rke se uporabljajo povsod enako in tudi njihova raba pri zapisovanju sloven{~ine nas ne presene~a, ker zapisuje pri~akovane foneme jezika s pri~akovanimi grafi~nimi znaki in jih tudi dovolj jasno lo~i. Lahko re~emo, da odgovarjajo grafi~nemu sistemu sloven{~ine, kot ga poznamo danes. To so ~rke, s katerimi so zapisani samoglasniki OBDOBJA 27
437
a, e, o,14 in ~rke, s katerimi zapisujejo soglasnike b, d, f, h, m, n, p, r, t in dvo~rkje zh (=~). Dolo~iti rabo nekaterih ~rk je bolj zapleteno. Samoglasniki: i, y / u (v), soglasniki: c / z, s, ;/ g, k / l, ll / ;h = {-`. I, Y – v seznamu zlogov je naveden i kot grafem za sprednji zgornji samoglasnik iI, s tem da se pojavlja znotraj zlogov ali na koncu zloga po soglasniku; y pa je dolo~en kot grafem, ki zaznamuje zvo~nik j, kar lahko ugotovimo iz njegovega mesta na za~etku zloga pred samoglasnikom. Dejansko se obe ~rki uporabljata na oba navedena na~ina, brez mo`nosti dolo~iti pravilo za njuno rabo. To je o~itno `e na besednih primerih, ki sledijo seznamu zlogov (Aha~i~ 2008: 12–14), kjer opa`amo zapise: »hy;ha« (= hi{a), takoj zatem sledi beseda »hiter«, potem spet »o;lyza« (= oslica), »prepelyza« (= prepelica), tak{na situacija se ponavlja tudi v besedilu samem »Imeni tiga ozheta synu inu [...]« (Aha~i~ 2008: 18). Glede zapisovanja visokega sprednjega samoglasnika lahko zaklju~imo, da se ve~inoma res zaznamuje z grafemom i, v dolo~enih bli`e neopredeljenih polo`ajih pa z grafemom y. Za razliko od grafema i je pri grafemu y mogo~e vsaj opredeliti polo`aj, kjer ga i ne zamenja le izjemoma (npr. v besedi Ie;t (= jest = jaz)) (Aha~i~ 2008: 20). To je pozicija na za~etku besede in verjetno tudi znotraj besede, kjer se z njim zapisuje zvo~nik j, kot npr. (Aha~i~ 2008: 29–30): »pyete« (= pijete), »g;uym« (= k svojim), ker bi lahko y razlagali kot zapis zvo~nika j skupaj z reduciranim samoglasnikom. U, V – znotraj zloga med soglasniki ali na koncu zloga je ~rka u dosledno zapisovala zadnji visoki samoglasnik u. V ostalih polo`ajih pravila za pisanje te ~rke ni, ker se pogosto zamenjuje s ~rko v. Na za~etku besede se pred samoglasnikom pi{e v, v vseh ostalih pozicijah se lahko zamenjuje s ~rko u: v vzglasju besede pred samoglasnikom »vezhera« (= ve~era) ali »uas« (= vas – zaimek), »uolo« (= voljo) (Aha~i~ 2008: 26–28); tudi znotraj zloga pred samoglasnikom: »suetyna« (= svetinja), »huale;hni« (= hvale`ni) in med samoglasniki: »noue« (= nove), »;apuuidom« (= zapovedim). L, LL – na koncu preteklega dele`ja, ki se sicer ve~inoma kon~a z l, je v~asih zapisano dvo~rkje ll, npr. »je ;hall« (= je {el oz. {el je) ali »je vuzhill« (= je u~il) (Aha~i~ 2008: 20–22), redkeje se to dogaja znotraj besed, npr. pri besedi »dello« in »tello«. To pomeni, da je dvo~rkje ll le manj pogosta razli~ica zapisovanja zvo~nika l. G, K – obe ~rki se uporabljata po pri~akovanjih, torej k je na mestih, kamor etimolo{ko sodi nezvene~i mehkonebni zapornik, g pa na mestih z zvene~im zapornikom. Redko se ~rka g pi{e tudi v nepri~akovanih polo`ajih, ve~inoma na za~etku oziroma kot predlog »g;uym« (= k svojim) ali na koncu besede »pag ne veruye« (= pak ne veruje) (Aha~i~ 2008: 18), kjer za to sicer ni posebnih fonolo{kih pogojev. Torej gre verjetno le za naklju~no uporabo te ~rke. 14 S
438
~rko o se sicer zaznamuje {iroki samoglasnik, ozko razli~ico Trubar zapisuje kar s ~rko u.
OBDOBJA 27
;, S, Z – ve~inoma Trubar uporablja le ostro varianto tega grafema, varianta s je redkej{a in je pogosto na mestu, kjer bi morala biti zvene~a razli~ica z: »satu« (= zato) (Aha~i~ 2008: 16–20), tudi na tem mestu se pa pojavlja ve~inoma varianta ;: »;emle« (= zemle), »;po;nam« (= spoznam). Seveda se z isto ~rko v ostalih primerih zapisuje tudi s: »nebe;ki« (= nebeski), »;ynu« (= synu), »v;tanu« (= vstanu), »;ueti« (= sveti) idr. Izjemoma se s zapisuje celo z dvo~rkjem »pro;;im« (= prosim), redko se z enakim grafemom zapi{e {: »ne;kodie« (= ne{kodije) (Aha~i~ 2008: 34). Teh ~rk posebej ne navaja v pregledu zlogov, so pa za oba soglasnika navedeni (torej z in s) primeri v seznamu vzor~nih besed, s pri besedah Stefan, ;eba;tian, ;ixt, ;cola;tica, in z pri besedah Zaharias, zaheus, zebedeus (Aha~i~ 2008: 14). Dalje v besedilu uporablja ~rko z ve~inoma le za zapisovanje nezvene~ega zlitnika c: »o;lyza« (= oslica), »prepelyza« (= prepelica), »ri;niza« (= riznica) (Aha~i~ 2008: 12–16), »serza« (= srca), »klyzati« (= klicati) (Aha~i~ 2008: 20) idr. C – grafem c se pojavlja v veljavnosti mehkonebnega nezvene~ega zapornika k samo v tujkah: »sacrament« (= zakrament) (Aha~i~ 2008: 28), »doctor« (= doktor) (Aha~i~ 2008: 12) ipd. ;h – to dvo~rkje se v Trubarjevem besedilu pojavlja na mestu zvene~ega pripornika `: »souura;hnik« (sovra`nik) in tudi nezvene~ega {: »na;h« (= na{), »v;tane;h« (= vstane{), »v;li;hi« (= usli{i) (Aha~i~ 2008: 34). Zaklju~ek Lahko zaklju~imo, da ima Trubarjev pravopis veliko prvin, prevzetih iz nem{~ine (ne razlikuje med zvene~imi in nezvene~imi soglasniki, zaznamuje c s ~rko z), ki so bolj izrazite v besedilu kot v preglednicah, v katerih se je trudil grafi~ni sistem prilagoditi sloven{~ini. Trubarjev sistem zapisovanja sloven{~ine, kakr{en je opisan v prvem Abecedniku iz leta 1550, {e zdale~ ni bil popoln, vseboval je neto~nosti ali samo okvirno zaznamovanje glasov, nenatan~no so zapisane zvene~e in nezvene~e razli~ice nekaterih glasov, nekatere ~rke so uporabljane nedosledno ali so ve~ ali manj naklju~no zamenjane z drugimi. Res je, da Trubar ne ponuja podrobnih razlag o pravopisu in o ~rkah, vendar lahko na podlagi dela ~e{kega protestanta Jana Blahoslava predstavljamo in ob~utimo na~in razmi{ljanja tedanjih jezikoslovcev, ki so pravopis dojemali manj natan~no, kot ga dojemamo danes. Jan Blahoslav poudarja, da je na nekaterih mestih izbira grafemov povsem odvisna od volje in celo okusa pisca. To do dolo~ene mere opravi~uje Trubarjeve nedoslednosti uporabe njegovega lastnega grafi~nega sistema pri zapisovanju sloven{~ine. V lu~i primerjave s situacijo na ^e{kem, kjer so protestantski izobra`enci gradili na temeljih bogate pisne tradicije doma~ega jezika, saj so razpolagali z dokaj dodeOBDOBJA 27
439
lanim pravopisom, in se osredoto~ali na njegove izbolj{ave, vidimo Trubarjevo vlogo {e kot imenitnej{o in pomembnej{o, kot bi jo sicer v slovenskem kontekstu. Literatura AHA^I^, Kozma, 2008: Primo` Trubar, Abecednik (1550): Prevod v sodobni jezik. Zbirka: Trubar v sodobnem jeziku, zv. 1. Slovenj Gradec: Zdru`enje Trubarjev forum. BRATULI], Josip, 2008: Prva hrvatskoglagoljska po~etnica 1527. Zagreb: [kolska knjiga. ^EJKA, Mirek, [LOSAR, Du{an, NECHUTOVÁ, Jana, 1991: Gramatika ~eská Jana Blahoslava. Brno: Filozofická fakulta Masarykovy univerzity. KYAS, Vladimír, 1981: Staro~eská bible drá`danská a olomoucká. Praha: Academia. MARE[, Franti{ek V., 1975: Emauzské prameny ~eského diakritického pravopisu. Jan Petr, Sáva [abouk (ur.): Z tradic slovanské kultury v ^echách. Praha: Univerzita Karlova. OPTÁT, Bene{, GZEL, Petr, FILOMATES, Václav, 1533: Gramatika ~eská. Námm{ nad Oslavou. PALLASOVÁ, Eva, 2003: Role ortografického systému pøi standardizaci národního jazyka. Ada Vidovi~ Muha (ur.): Slovenski knji`ni jezik – aktualna vpra{anja in zgodovinske izku{nje. Obdobja 20. Metode in zvrsti. Ljubljana: Filozofska fakulteta. ØÍ^AN, Rudolf, 1957: Dmjiny Jednoty bratrské. Praha: Kalich. SCHRÖPFER, Johann, 1968: Hussens Traktat »Orthographia Bohemica« – Die Herkunft des diakritischen Systems in der Schreibung slavischer Sprachen und die Älteste zusammenhängende Beschreibung slavischer Laute. Wiesbaden: O. Harrassowitz. TRUBAR, Primo`, 1564 (1975): Slovenska cerkovna ordninga. Drago [ega (ur.): Slovenska cerkovna ordninga. Ljubljana: Mladinska knjiga.
440
OBDOBJA 27
