Drage bralke in bralci, lepo pozdravljeni tudi v tem šolskem letu!
Ste opazili, da je na naši šoli tudi to pomlad izbruhnil virus, ki se ga nihče ne otepa, ampak ga vsi radodarno sprejmemo in dajemo dalje? Njegovi stranski učinki povzročajo raztresenost, sanjavost in včasih celo odpor do učenja, kar se posledično pozna pri ocenah, pa vendar … Dekleta in fantje ter celo otroci v vrtcu mi pravijo, da to ni nič preveč hudega, in zadeti od Kupidove puščice frlijo iz dneva v dan ter se imajo lepo … Lepi so tudi njihovi prispevki za Šolski cajtng. Vzgojiteljice in njihove pomočnice Irena Komočar, Valerija Sodič, Vlastica Štampek, TanjaLekše, Nataša Povh in Teja Požgaj ter učiteljice Zvonka Jarkovič, Irena Novosel, Barbara Čerin, Darja Turšič, Edita Krošl, Anja Zevnik in moja malenkost smo naredile izbor med tem, kar so učenci ustvarjali skozi vse leto, tako da boste lahko brali marsikaj, od različnih domišljijskih nadaljevanj pravljic in zgodbic do resničnih pripovedi babic in prababic o tem, kako so živeli ljudje v teh krajih med drugo svetovno vojno in po njej.
K temu, da boste lahko to brali v Šolskem cajtngu, veliko prispeva naša računalničarka Metka Krošelj Molan; nekatere učiteljice pa imamo na šolski spletni strani tudi svoj blog, na katerem prav tako objavljamo prispevke učencev. Vabljeni k branju in ogledu fotografij izdelkov naše mladeži!
Nataša Jenuš, učiteljica slovenščine in zgodovine
Šolski cajtng
2
Šolski cajtng
3
Šolski cajtng
4
Šolski cajtng
5
Šolski cajtng
6
Šolski cajtng
7
Šolski cajtng
8
Šolski cajtng
9
Šolski cajtng
10
ZGODBICE O KAPICAH, zapisane po zamislih prvošolcev … RUMENA KAPICA NEKOČ JE ŽIVELA RUMENA KAPICA. MAMICA JI JE PRIPRAVILA KOŠARICO ZA BOLNO BABICO. RUMENA KAPICA JE ODŠLA SKOZI GOZD K BABICI. SREČALA JE JELENČKA RUDOLFA, KI JO JE POVABIL K BOŽIČKU. SEDLA JE NA SANI. NAENKRAT STA PRISTALA NA BELEM OBLAKU IN LETELA NAD HIŠAMI IN DREVESI. KONČNO STA PRISPELA DO KOČE, V KATERI JE PREBIVAL BOŽIČEK. VSTOPILA STA V BOŽIČKOVO DELAVNICO. RUMENA KAPICA JE BILA PRESENEČENA. BOŽIČEK JO JE OBDARIL Z VELIKIM PAKETOM. ODVEZALA JE PENTLJO IN ZAGLEDALA PRELEPO BARBIKO. SPOMNILA SE JE BABICE. TAKOJ JE POKLICALA RUDOLFA IN GA PROSILA, NAJ JO ODPELJE K NJEJ. BOŽIČEK JI JE DAL DARILO TUDI ZA BABICO. RUMENA KAPICA JE ŠELE ZVEČER PRIŠLA K NJEJ. PODARILA JI JE BOŽIČKOVO DARILO IN KOŠARICO, POLNO DOBROT. BABICA JE BILA ZELO VESELA TOPLEGA ŠALA IN ROKAVIC TER DOMAČE POTICE. NA MIZO JE PRINESLA ŠE TORTICO, KER JE RUMENA KAPICA PRAZNOVALA ROJSTNI DAN. SANDI SUBAN ČRNA KAPICA NEKOČ JE ŽIVELA ČRNA KAPICA. BILO JI JE DOLGČAS, ZATO SE JE ODPRAVILA NA POMOL. VKRCALA SE JE NA LADJO IN SE ODPELJALA NA DRUG POMOL. LADJO JE PRIVEZALA IN SE IZKRCALA. HODILA JE IN HODILA. S SEBOJ JE NOSILA TEŽAK KOVČEK S HRANO IN OBLEKO. SEDLA JE NA VLAK IN SE ODPELJALA V ANGLIJO. TAM JE SPOZNALA DOBREGA PRIJATELJA TAJA. POVABIL JO JE NA SVOJ DOM. BILA JE PRESENEČENA, SAJ JE ŽIVEL V VELIKI IN BOGATI HIŠI. VSTOPILA JE SKOZI VELIKA VRATA. VESELO JO JE POZDRAVIL KUŽA HASKI. ČEZ NEKAJ ČASA STA SE TAJ IN ČRNA KAPICA POROČILA. SREČNO STA ŽIVELA. NEKEGA DNE PA JE ČRNA KAPICA SREČALA ČRNEGA ZMAJA. ZVABIL JO JE NA GRAD IN JO ZAPRL V JEČO. KAPICA GA JE PROSILA, NAJ JO VENDAR IZPUSTI. ČRNI ZMAJ JE ZAČEL GLASNO JOKATI. ZASMILIL SE JI JE, ZATO GA JE TOLAŽILA IN GA VPRAŠALA, KAJ SE MU JE ZGODILO. POVEDAL JI JE, DA JE OSAMLJEN V TEM GRADU IN SI ŽELI PRIJATELJA. ČRNA KAPICA SE JE ODLOČILA, DA SE BODO VSI SKUPAJ PRESELILI K NJEMU NA GRAD. ZMAJ JE BIL PRESREČEN. GABER ŠILC ZELENA KAPICA ZELENA KAPICA JE ŽIVELA NA GRADU. NEKEGA DNE JE ODŠLA V GOZD IN SREČALA KAČO. TA JO JE PRESTRAŠILA IN SKORAJ PIČILA. AMPAK TAKRAT SE JE PRIKAZAL DUH IN KAČO ODGNAL. ZELENA KAPICA JE ODHITELA NAPREJ V GOZD IN NABRALA GOZDNE JAGODE ZA BABICO, KATERO JE NAMERAVALA OBISKATI. BABICA JE BILA ZELO VESELA OBISKA IN JAGOD. MED POTJO DOMOV JE ZELENO KAPICO HOTELA ČAROVNICA ZAPRETI V KLETKO, TODA REŠILA JO JE RDEČA KAPICA. SREČNO SE JE VRNILA DOMOV, KJER JO JE ČAKALA MAMA IN DRUŽINA, A ŽAL Z ŽALOSTNO NOVICO, DA JI JE UMRL DEDEK. LARISA OMERZEL
Šolski cajtng
11
ROZA KAPICA NA ROJSTNEM DNEVU ROZA KAPICA JE ŽIVELA V HIŠKI Z OKROGLO STREHO. NEKEGA DNE SE JE ODPRAVILA V GOZD, POKLICALA JE SVOJE PRIJATELJE, METULJČKE, VILO, ZAJČKA IN JEŽKA. POVEDALA JIM JE, DA BO VAMPIRKA KMALU PRAZNOVALA ROJSTNI DAN. VILA SILVIJA JE PREDLAGALA, DA BI NAPIHNILI BALONE IN OKRASILI VAMPIRKINO HIŠO. VSI SO BILI ZA TO. JEŽEK TEKATEKA JE TAKOJ DEJAL, DA BO NA SVOJIH BODICAH PRINESEL HRUŠKE IN JABOLKA. TUDI ZAJČEK BINE JE HOTEL NEKAJ NAREDITI. SPEKEL BO KORENČKOVO TORTO. ZADNJI SO SE OGLASILI ŠE METULJČKI CEKINČKI. POSKRBELI BODO ZA ODLIČNO POČUTJE IN DOBRO ZDRAVJE, SAJ BODO NABRALI VELIKO CVETNEGA PRAHU. ROJSTNODNEVNA ZABAVA SE JE PRIČELA. VSI SO SE ZABAVALI IN SE VESELILI. NENADOMA PA SO PRED VRATI ZAGLEDALI SNEGULJČICO. PONUDILA JIM JE LIZIKE. VSI SO SE POSLADKALI. A ČEZ NEKAJ ČASA SO VSI POPADALI NA TLA. SNEGULJČICA SE JE GLASNO ZAKROHOTALA, SAJ JE V RESNICI BILA ZLOBNA ČAROVNICA. V TISTEM ČASU JE PRIŠEL MIMO PALČEK SMUK. NEKAJ ČASA JE PREVIDNO OPAZOVAL ZLOBNO ČAROVNICO, NATO SE JE ZAKADIL PROTI NJEJ IN JI SKOČIL ZA VRAT. POTEGNIL JO JE ZA UŠESA IN JO STISNIL ZA NOS. POTEM JE ČAROVNIJA POPUSTILA IN VSI SO ZOPET OŽIVELI. ROJSTNODNEVNA ZABAVA SE JE NADALJEVALA DO NASLEDNJEGA DNE. ELA MATKOVIČ, TJAŠA KOMOČAR MODRA KAPICA NEKOČ JE ŽIVELA DEKLICA, KI JI JE BILO IME MODRA KAPICA. NEKEGA DNE JE ODŠLA NA TRAVNIK IN NABIRALA SPOMINČICE. KO SE JE VRNILA DOMOV, JO JE ČAKALO VELIKO PRESENEČENJE. PRED HIŠO JO JE ČAKALA BABACA IN V ROKAH DRŽALA VREČKO. MODRA KAPICA JE POGLEDALA V VREČKO IN ZAGLEDALA ČUDOVITO MODRO KAPICO. VSA VESELA JO JE VZELA V ROKE. TEDAJ SE JE NEBO NENADOMA STEMNILO, ZAGRMELO JE IN PRIČELO MOČNO DEŽEVATI. MODRA KAPICA SE JE ZELO PRESTRAŠILA IN HITRO POKRILA NOVO KAPICO. TA KAPICA PA NI BILA SAMO MODRA, AMPAK TUDI ČAROBNA. TAKOJ KO JE KAPICO POKRILA, JE POSIJALO SONCE IN VSE V HIŠI SE JE SPREMENILO V SAME DOBROTE. POHIŠTVO JE BILO IZ ČOKOLADE, NAMESTO VODE JE IZ PIPE TEKEL SLADOLED, VSE CVETLICE SO SE SPREMENILE V BONBONE. MODRA KAPICA SE JE DOBRO POSLADKALA IN ODŠLA V GOZD. HODILA JE PO NJEM, SE POGOVARJALA S PTICAMI IN SI PREPEVALA PESMICO. KAR NAENKRAT SE JE PRED NJO NEKAJ ZABLEŠČALO. PRIKAZALA SE JE VILA, KI JE BILA TAKO ZELO LEPA, DA JE OKOLI NJE VSE ŽARELO OD LEPOTE. V VSEJ TEJ SVETLOBI JE MODRA KAPICA UGOTOVILA, DA SE JE IZGUBILA. NI VEČ VEDELA, OD KOD JE PRIŠLA, NITI KAM MORA ITI. VILA JE TO SEVEDA OPAZILA. REKLA JE MODRI KAPICI, DA JI LAHKO URESNIČI ENO ŽELJO. MODRA KAPICA SI JE ŽELELA SAMO TO, DA SE ČIM PREJ VRNE DOMOV. VILA JE REKLA, DA JI BO ŽELJO URESNIČILA, ŠE PREJ PA JE MODRO KAPICO POVABILA V SVOJ DOM. TAM JI JE POKAZALA, KAKO PRIJETNO UREJEN DOMEK IMA. NEKAJ ČASA STA SE IGRALI, NATO PA SE JE MODRA KAPICA ODPRAVILA DOMOV, SAJ JI JE VILA RAZLOŽILA, KAM MORA ITI. NA POTI DOMOV SE JE MODRA KAPICA SPOMNILA, DA IMA TUDI ONA ČAROBNO KAPO, KI JI LAHKO URESNIČI KAKŠNO ŽELJO. MOČNO SI JE ŽELELA, DA BI BIL BOŽIČ. KO JE PRIHAJALA DOMOV, JE SKOZI OKNO OPAZILA, DA BABICA KRASI SMREČICO. HITRO JE VSTOPILA IN PRIČELA POMAGATI BABICI. SMREČICA JE BILA ČUDOVITA. MODRA KAPICA SI JE ZAŽELELA, DA BI TO ČUDOVITO SMREČICO VIDELA TUDA NJENA PRIJATELJICA VILA. KER JE IMELA ČAROBNO KAPICO, SE JI JE ŽELJA URESNIČILA. VILA JE PRILETELA POGLEDAT SMREČICO. BILA JE NAVDUŠENA. MODRA KAPICA JO JE POVABILA, NAJ OSTANE NA BOŽIČNI VEČERJI, SAJ SI JE ŽELELA, DA BI BILO NA TA ČUDOVIT VEČER Z NJO VELIKO PRIJATELJEV. ODHITELA JE V GOZD, DA BI JIH POISKALA. VSI SO BILI NA SVOJIH DOMOVIH IN PRAZNOVALI, LE MARTIN KRPAN JE S SVOJO KOBILICO TOVORIL SOL. MODRI KAPICI SE JE ZASMILIL, ČEPRAV JE BIL ZELO GROZEN, KER JE BIL TAKO VELIK. POVABILA GA JE DOMOV NA VEČERJO. BABICA JE PRIPRAVILA SAME DOBROTE. SEDELI SO PRI BOGATO OBLOŽENI MIZI, JEDLI, PILI IN SE VESELILI. TUDI MENI SO DALI ENO KRAČO, KI SEM JO TAKO DOLGO GLODALA, DA SEM ŠE DANES MASTNA OKOLI UST. MAJA ZOFIČ MODRA KAPICA NEKOČ JE ŽIVELA DEKLICA, KI SO JO KLICALI MODRA KAPICA. IMELA JE LE MAMICO IN BRATCA. PONOČI JE ODŠLA K PRIJATELJICI V ROMUNIJO. HODILA JE PO DOLGEM MOSTU. SREČALA JE NETOPIRJA, KI SE JE SPREMENIL V VAMPIRJA. MODRA KAPICA JE ZAČELA BEŽATI. PRITEKLA JE DO VELIKIH GRAJSKIH VRAT. KMALU JE SPOZNALA, DA JE PRIŠLA NA GRAD GROFA DRAKULE. ZAGLEDALA JE KONJA, KI JE IMEL VAMPIRSKE ZOBE. NENADOMA SO PRITEKLI VAMPIRJI, KI JIH JE MODRA KAPICA KAR PRESKAKOVALA. SKOČILA JE NA KONJA IN GA POGNALA V DIR. DOLGO STA BEŽALA IN KONČNO PRISPELA V ROMUNIJO K PRIJATELJICI. BILA JE ZAČUDENA, SAJ JE PRED SABO ZAGLEDALA PRIJATELJICO VAMPIRKO. SKOČILA JE VANJO IN JI ZAČELA SESATI KRI. TUDI MODRA KAPICA JE POSTALA VAMPIRKA IN SE PRESELILA NA GRAD Z VAMPIRJI. IAN HUMEK
Šolski cajtng
12
HIŠNI LJUBLJENČKI PRI NAS DOMA ALI PA SI JIH ZELO ŽELIMO (ustvarjanje z računalnikom)
HIŠNA LJUBLJENČKA V NAŠI UČILNICI – »ROBIDA IN ROBIDEK«, paličnjaka, sta prispela s človeško pomočjo iz OŠ Globoko.
Šolski cajtng
13
Sošolki/sošolcu je ime … Lase ima rjave. Najraje nosi vijolično majico. Vstaja zgodaj zjutraj, zato ker gre tudi njena mami zgodaj v službo. Pogosto je dobre volje. Sošolki je ima Anamarija. Luka Ima kratke lase. Pogosto je dobre volje. Rada nosi roza majico in modre hlače. Ime ji je ______________ . Patrik Ima rjave lase. Najraje nosi roza majico in temno modre hlače. Zgodaj vstaja, zato ker mora v šolo peš. Velikokrat je zelo dobre volje. Danes sedi v tretji klopi poleg Katarine. Sošolki je ime Angela. Dean Ima zelene oči in kratke lase. Danes ima rumeno majico, dolge temne hlače, svetle copate in vijoličaste nogavice. Sedi z mano. Ime ji je Tjaša. Zala Ima svetle lase. Najraje nosi roza copate. Vstane zgodaj zjutraj, ker se v šolo pripelje s kombijem. Pogosto je vesela. V šoli velikokrat sedi s Tjašo. Sošolki je ime Zala. Julija
Šolski cajtng
14
Ima dolge lase. Je dobra sošolka. Nosi svetla oblačila. To je Zala. Tjaša Ima kratke lase, uhane, ogrlico, sponko, zapestnico in prstan. Ima zelenorjavo krilo. In bele hlačne nogavice. Sošolki je ime _____________ . Angela Sošolka ima rjave lase. Najraje nosi temno roza majice. Zjutraj zgodaj vstaja. Pogosto je dobre volje. Sedi poleg Primoža. Ime ji je Anamarija. Matej Ima rjave lase. Najraje nosi modro majčko in kavbojke. Vstaja ob 7. uri. Pogosto je dobre volje. Sedi v zadnji klopi z menoj. Ime mu je Dean. Julijan Ima rjave lase. Nosi sponke v laseh. Redko je slabe volje. Rada nosi vijolično majico in modre hlače. Ima rdeče copate. Sošolki je ime Žana. Sergeja Ima rjave lase. Nosi uhane. Najraje je oblečena v vijolično majico. Danes ima šal. Sedi v prvi klopi. Sošolki je ime Anamarija. Domen Ima svetle lase in modre oči. Velikokrat sedi v zadnji vrsti. Je zelo dober nogometaš in dober učenec. Ima uhan. Zjutraj vstaja zgodaj. Vedno je nasmejan. To je ______ . Andraž Moja učiteljica … Ima kratke lase. Zelo rada nosi ogrlico in uhane. Je zelo prijazna. Je najstarejša v razredu. Nima najljubše barve. Ima veliko različnih oblačil. Zelo zgodaj vstaja. Popravlja nam naloge. Imam jo zelo rada. Velikokrat ji sedim na kolenih, ker mi je to všeč. Ne mara kričanja. Žana Ima kratke lase in nosi uhane. Okoli vratu ima rjavozlato ogrlico z zelenim obeskom. Danes je oblečena v zeleno majico in črne hlače. Na eni roki ima srebrn prstan, na drugi pa črnega. Vsak dan se drugače obleče. Rada ima mir in tišino. Zelo zgodaj vstaja, saj jo čaka šola – delo. Velikokrat je dobre volje in se smeji. Ima zelene oči. Všeč so mi njen nakit in obleke. Rada ima otroke. Z njimi se veliko pogovarja in druži. Ne mara kričanja in kreganja. Zelo jo imam rada in vsak dan jo objamem. Ima veliko prijateljic in prijateljev. Ona je zelo pametna. Uči v OŠ Velika Dolina. Katarina
Šolski cajtng
15
Drugošolci so spoznavali dinozavre Vam je znano, kako so živeli dinozavri? In kako različni so bili? Njihovo življenje so podrobno spoznavali učenci 2. razreda, ki so o tem izdelali zanimive plakate, kar lahko vidite na fotografijah.
Šolski cajtng
16
ČUDEŽNI SNEŽAK Nekega dne so se otroci odločili, da bodo postavili snežaka. Dva sta sestavila spodnji del, dva zgornji, eden roke in eden glavo. Nato pa so mu še vsi skupaj dali lonec na glavo. Drugi dan so otroci videli, da snežaka ni več. Mislili so, da se je stopil. Ko so se odločili narediti novega in že pridno delali, je Timi zagledal, da je njihov včerajšnji snežak še živ. Ker so videli, da je osamljen, so mu naredili še druge snežake.
Leon Hribar NAJINA SKRIVNOST Jaz sem Luna. Imam prijateljico Lano. Živim v Galebji ulici 37. Stara sem 12 let. S prijateljico Lano si zaupava najbolj skrite skrivnosti, ampak ne preveč otročjih skrivnosti, kot na primer, da sem se polulala v posteljo, ampak druge, resne, strašne in ljubezenske. Zaupali sva si že veliko skrivnosti o vsem na svetu, no, o vsem res ne. Nekega dne mi je Lana rekla: »Povem ti skrivnost, če je ne boš nikomur izdala.« »Jasno, nobene skrivnosti še nisem izdala, a dvomiš vame?« sem jo vprašala. Luna mi je povedala: »Nekaj sem ukradla …« »Kaj?!Iz trgovine? Kaj je?« »Ni iz trgovine, Majino je. Parfum,« mi je še rekla. Pogovorili sva se. Naslednji dan je parfum vrnila Maji, ki se je tako razjezila, da je celo šolo obrnila na glavo. V petek sem rekla Lani: »Nekaj ti bom zaupala, ampak Lana, to bo najina skrivnost. Prav?« Lana je rekla: »Ja, prav. Kakšna pa je ta skrivnost?« Povedala sem: »Zaljubila sem se v Miho.« Prosila sem jo, naj to ostane med nama, naj ne pove nikomur. Toda veste, kaj se je zgodilo? Že takoj naslednji dan me je izdala! Bila sem jezna in žalostna. Potolažila sem se šele čez nekaj dni. Takšnih skrivnosti si nisva več zaupali. A dobili sva skupno skrivnost … Lana je šla iskat glasbila, moji bobni so že bili v kleti. Ustanovili sva svoj bend! Na izdajanje nisva več pomislili. Moja in Lanina nova ljubezen je trajala tisoč dni in še več - VSE ŽIVLJENJE.
Tinkara Škrlec
Šolski cajtng
17
KEKEC IN BEDANEC (obnova odlomka) Zvečer je Kekec zbežal od Bedanca, skril se je za kočo. Zjutraj Bedanec ni vedel, kje je Kekec, a ga je kmalu našel. Zvezal ga je na drevo in odšel. Ko se je večerilo, ga je prišel iskat. Zvezal ga je z vrvico in skupaj sta odšla proti domu. Povečerjala sta in šla spat. Kekec ni mogel zaspati, zato je začel oponašati sovo. Bedanec se je zbudil in ves prestrašen prosil Kekca, naj prežene sovo, ker le-ta pomeni smrt. Kekec je sovo res pregnal in Bedanec mu je obljubil, da ga nikoli več ne bo privezal za drevo. Tanja Zobarič KEKEC IN BEDANEC (nadaljevanje zgodbe) Naslednje jutro je začel padati sneg in Kekec je rekel Bedancu: »Zunaj je sneg.« Hitro sta pomalicala. Nato sta odšla ven. Postavljala sta snežaka, se kepala , valjala po snegu in delala snežene angelčke. Od takrat naprej sta Kekec in Bedanec najboljša prijatelja. In Bedanec nikoli več ne bo nikogar lovil.
Aleksander Potokar
TUDI REPALI SMO S KEKCEM ... TOKRAT S TISTIM IZ 2. B RAZREDA JOU, JOU, BEDANEC NASTAVLJA PASTI ZA VSE ŽVALI. JOU, JOU, ZDAJ BEDANEC JE PRŠU DOMOV. SE JUHE NAJOU, ŠE KEKCA POJOU. JOU, JOU. ZDAJ MI SMO PRIŠLI DOMOV. BEDANEC NAS JE NABOU, NAS V JUHI SKUHAL BO IN POŽRL NAS BO. JO, JO!
Denis Šinkovec, Jan Frigelj, Jakob Črpič in Latoja Drmaž
MUC BERTI GRE V ŠOLO Bil je lep dan in muc Berti se je sprehajal. Ko je prišel do zida, je pred njega skočil pes Čarli. Muc Berti se je ustrašil in pobegnil. Bežal je po poti do šole. Ko je vstopil, je poiskal 3. A razred. Hitro je vstopil in se skril v Anino torbo. Med odmorom je Ana hotela vzeti radirko. Ko je z roko segla v torbo, je začutila nekaj mehkega. Pogledala je v torbo in zagledala svojega muca Bertija. Nato so ga pogledali še vsi ostali. Ko je prišla učiteljica, je videla, da so vsi otroci pri Anini torbi. Učiteljica je vprašala: »Zakaj ste vsi pri Anini torbi?« Učenci so ji povedali, da je v razred prišel muc Berti. Učiteljica je rekla: «Danes se lahko igrate z njim.« In otroci so se veselo igrali.
Simon Franko
Šolski cajtng
18
MUCA TAČKA V ŠOLI V sredo se je muca Tačka igrala s svojo žogico, ko je naenkrat pritekel velik kuža, ki je začel lajati in jo preganjati. Muca Tačka se je prestrašila in pobegnila. Bežala je in bežala in prišla do velike šole. Vstopila je in notri je bilo glede na njeno velikost vse velikansko. Stopila je pred učilnico 3. A razreda. Ker je tam videla svojo lastnico Ano in veliko drugih otrok je rekla:«Kar vstopila bom.« Tačka se je tam skrila v Anino šolsko torbo. Ana ni vedela, da je muca v torbi. Kmalu je bilo pouka konec. Ana je v torbi zaslišala mijavkanje. Pogledala je v torbo in zagledala Tačko. Rekla ji je: »Kaj pa delaš tukaj, kako si prišla sem?« Potem jo je pobožala. Vsi otroci so jo prišli pogledat in jo božali in se z njo igrali. Tačka pa je predla. Toda Ana je morala kmalu domov in Tačka je morala z njo. Sošolcem je obljubila, da jo bo v šolo prinesla vse naslednje dni.
Barbara Bajs
MUC MAC V ŠOLI Nekega dne je Saša dobila mucka, ki mu je dala ime Mac. Naslednji dan je Saša odšla v šolo in pes Reks je napadel njenega mucka. Mucek Mac se je ustrašil in pobegnil daleč stran. Ko je pritekel v šolo, je iskal tretji razred, a ga ni takoj našel. Ko mu je le uspelo, je vstopil in skočil v Sašino šolsko torbo. Tam je čakal do dveh popoldan. Ko so šli vsi iz šole, sta odšla tudi Saša in Mac. Ko sta prišla domov, je Saša Reksa okregala in zaprla v pesjak. Ker je kasneje nagajal še Mac, je Saša zaprla še njega. Tako sta oba hišna ljubljenčka popoldan preživela zaprta. V pesjaku sta se lepo obnaša in Saša ju je zvečer spustila na prosto ter oba odpeljala na sprehod. Michelle Zavor
PRAVLJICA O BRVI IN OVCAH (nadaljevanje zgodbe) Nekega dne so bile vse ovce na drugem bregu in fantič je bil zelo vesel, ker je dobil sto tolarjev od kmeta. Ampak kmet je bil že jezen, saj je bil naveličan dajati in je dečka spodil. Minilo je pet let, zdaj je kmet že pogrešal dečka. Rekel je sam pri sebi:«Preveč strog sem bil do njega.« In šel je po njega. Potem mu je spet plačeval in ga imel rad. Žiga Klopčič
Šolski cajtng
19
DEŽELA ŠOLANDIJA Živela je balerinka Rozi, ki je imela mamo »japanko« z imenom Metka in očija Rudija, ki je bil natikač. Mama Metka je bila po poklicu frizerka, oče pa vrtnar. Rozi pa je hodila v srednjo šolo, da bi se izučila za baletko. Ko je odrasla, je bila po poklicu učiteljica baleta. Če je imela nastop, ji je mama uredila frizuro. Za vrtnice pa je poskrbel oče Rudi. V deželi Šolandiji so pozimi smučali, spomladi so slavili rojstne dneve, poleti so šli na plažo in jeseni so grabili listje. Na prvi jesenski dan pa je prišel v Šolandijo Rompozbu, kradljivec dragocenega »šolnskega« nakita, ki je drug za drugim izginjal vsako noč, ko so vsi spali. Nekega dne je Šolandija ostala brez nakita. Tistega večere je balerinka Rozi ostala budna in ko je ura odbila polnoč, je zaslišala ropot in zagledala Rompozbuja. Hitro je šla k telefonu in poklicala načelnika policije, gumijastega škornja. Kmalu je prispel v balerinkino hišo, dobil Rompozbuja in odkril nakit, ki ga je kradljivec skrival. Obsojen je bil na deset let kazni v zaporu. Tistega dne je bila Šolandija rešena nepridipravov. Simona Franko
Šolski cajtng
20
DEŽELA ŠOLANDIJA IN SANDALICA URŠKA V deželi Šolandiji je bilo vedno sončno. V njej je živela »sandalica« Urška. Imela je mamo »japanko«, ki ji je bilo ime Marija. Njen ati pa je bil natikač Andrej. Njihov hobi je bilo branje knjig, uživanje na deželi in zvečer gledanje zvezd. Urška je imela najboljšo prijateljico »tenisko« Vanjo. Med počitnicami sta vedno hodili v park in na igrišče, včasih pa tudi v kino. Urška je rada risala obleke. Nekega dne sta se Urška in Vanja kot zmeraj igrali na igrišču. Nenadoma sta zaslišali grom in zbežali k Urškinemu domu. Staršem nista želeli povedati o gromu, ki sta ga slišali, saj nista želeli, da starše skrbi. Odločili sta se, da bosta sami razvozlali, od kod prihaja ta grom. Domenili sta se, da odideta v človeški svet. Tja sta se odpravili, ko so vsi v Šolandiji zaspali. Dolgo sta plezali po škornju in le prispeli. V tej deželi sta bili dva dni. Vse v Šolandiji je že skrbelo zanju. Onidve pa sta v človeškem svetu izvedeli, da je grom le loputa na vratih omarice za čevlje, v kateri je skrita dežela Šolandija. Urška Cirnski
JAZ, PLIŠASTI MEDVEDEK Nekega jutra, ko sem se zbudila, sem se začudila, da ležim na tako veliki postelji. Pogledala sem roke in videla, da imam namesto njih tace. Odšla sem k ogledalu in v njem videla, da sem medvedek. Opazila sem, da prihaja v mojo sobo nekdo, ki je izgledal tako kot jaz. Vprašala sem to osebo, kaj se je zgodilo, da sem medvedek. Odgovorila mi je, da sem sanjala o medvedku in da je medvedek istočasno sanjal o meni, zato sem se spremenila vanj. Želela sem iti v kuhinjo na zajtrk, pa me je moja podoba ustavila in rekla, da me ne smejo videti, ker me bodo dali za igračko mački. Moja podoba mi je nato iz kuhinje prinesla zajtrk. Ko je moja družina odšla v službo ali šolo, sem šla potiho v kuhinjo in vzela jabolko ter ga pojedla. Tako sem pojedla tri jabolka in za kosilo nisem jedla ničesar. Za večerjo pa sem si privoščila sadni jogurt. Ko sem moji podobi povedala za sadje in jogurt, je ponorela, ker se ji je sadje gnusilo. Povedala mi je še, da se bom naslednje jutro spremenila nazaj v človeka. In res je bilo tako, zaradi dogodivščine sem se počutila srečno in začudeno. Od takrat naprej jem sadje, da se spet ne spremenim v medvedka, ki tako sovraži sadje. Klara Drmaž
JAZ, RADIRKA Neke noči sem sanjala o radirki, majhni beli radirki. Ko sem se zbudila, nisem bila v svoji postelji, ampak v peresnici z barvicami, svinčniki in flomastri. Pogledala sem se in ojoj, bila sem radirka! Med tem se je peresnica razprla in ven so otroci vzeli svinčnike in mene. Najprej so nekaj načečkali, potem so z mano drgnili po listu gor in dol. To so počeli vsakih pet minut. Bilo je grozno. Razmišljala sem, kako bi se rešila. Poskušala sem na različne načine. Spomnila sem se, kako sem se znašla v podobi radirke. Zaspala sem in sanjala o deklici. In ko sem se prebudila, sem bila spet deklica. Vi pa pazite, kajti če boste sanjali o kakšnem predmetu, lahko postanete ta predmet! Sara Zofič
Šolski cajtng
21
MOJE OTROŠTVO Bilo je nekega pomladnega dne. Bila sem še majhna in sem imela mlajšega bratca Luko. Oba sva še sesala dudo. Ker sem bila že dovolj stara, se je ati odločil, da bom morala dudo vreči v ogenj. In res, skupaj z atijem sva šla v kurilnico. Odprl je vrata peči in jaz sem dudo vrgla v peč. Čez nekaj dni mi je brez dude postalo dolgčas in sem se odločila, da bom dudo vzela bratcu. Ko je zaspal, sem mu jo vlekla iz ust. On se je medtem prebudil in začel glasno jokati in vreščati. Mama je prihajala po stopnicah proti sobi, jaz pa sem tačas hitro bratcu vrnila dudo. Ko je prišla v sobo, ni nič več jokal. Mama me je pohvalila, ker sem bratca znala dobro potolažiti. Tjaša Juhart
KOPANJE V BANJI Nekega dne, ko sem bil star tri leta, me je mama dala v banjo, polno vode. Najprej sem se pričel igrati, nato pa me je nenadoma začelo v trebuhu močno tiščati in sem se pokakal v banjo. Mama je videla, da kakam in me hitro dvignila iz vode. Začel sem jokati, mama pa me je pomirila. Očistila je banjo, jaz pa sem se počutil lepo, ker sem bil čist. Matic Kustrin
Šolski cajtng
22
SAŠA, DEKLICA OGNJENEGA PLANETA V daljnem vesolju obstaja planet, za katerega ne vemo, da obstaja. To je ognjeni planet. Moj očka se zelo ukvarja s tem, da bi ga rešil, saj je planet, ki je iz ognja, poplavljen. Ogenj na njem ugaša, zato ga očka hoče rešiti. Jaz mu pri tem pomagam, saj bom potem nadaljevala njegovo delo. Oče je zbolel za rakom. Bala sem se za njega, da bo umrl. Kmalu tudi je. V sporočilu je napisal, da naj jaz nadaljujem njegovo delo. Ni bilo težavno, saj mi je vse razložil, jaz pa sem bila pri tem zelo aktivna. Že čez en teden je mama povabila k sebi prijateljico Majo, ki je imela dva otroka, Lano in Luka. Bila sta stara enako kot jaz in zelo pametna. Njun oče je poznal mojega, saj mu je pomagal. Oba sta umrla v približno enakem obdobju. Spoprijateljili smo se in povedali, kaj smo se naučili od očetov. Bilo je super, saj sem dobila pomoč pri reševanju planeta. Mamo sem prosila, če lahko ostaneta. Mama je rekla, da lahko. Šli smo spat. Naslednje jutro smo imeli obilen zajtrk, nato smo odšli reševat planet. »V knjigi piše, da moramo rešiti nekaj skrivnosti,« reče Lana. »Obrni na drugo stran, Lana. Mogoče tam kaj piše,« reče Luka. In res je. Pisalo je na lepem rumenem listu: POJDI IN RAZIŠČI TRI SKRIVNOSTI, KI BODO REŠILE OGNJENI PLANET. POMOČ TI BO DALA TA PALICA, KI JE NALEPLJENA NA DRUGI STRANI. IMENUJE SE: TOLEDAMUD FALUS. POHITI! »Kaj vse to pomeni?« vpraša Lana. »Mislim, da vem. Rešiti moramo tri skrivnosti. V pomoč nam bo tale palica.« Prav je imel. »No, kaj je prva skrivnost, Saša?« »Obrnimo na naslednjo stran, mogoče piše tam. »Kaj je to?« vpraša Luka. »Nekakšna uganka. Glejte, piše, da je vir življenja. To sta dve stvari na tistem planetu. Ogenj in …« »Voda,« rečem. »Saj res,« reče Luka. »Je to to?« vpraša Lana. »Ja, super,« rečem jaz. Sedaj gremo na kosilo, nato pa Luka razmišlja o drugi skrivnosti. »Mislim, da nas na tvojem računalniku čaka druga,« reče.
Šolski cajtng
23
»No, poglejmo,« rečem. »Ja, mogoče nam je pustil sliko. Mogoče lahko kaj spremenimo.« »Vredno je poskusiti,« rečem. Lana pobriše vodo in da ogenj nazaj. »Glejte, slika bliska,« reče Luka. »Kaj to pomeni,« vprašam. »Uporabi Toledamus Falus,« odgovori Luka. »Točno,« rečem. Podrgnem po kristalu in slika se umiri. »Uf, za las. Druga skrivnost: rešena,« reče Lana. »Tretja še sledi in planet ognja bo rešen,« reče Luka. »No, sedaj se še malo spočijmo, nato pojdimo naprej,« rečem. Malo smo zadremali, nato pa odšli dalje raziskovat še zadnjo skrivnost. »Poglejmo v očetove zapiske,« predlagam. »Ja, poglejmo,« reče Luka veselo. »Oče mi je rekel, da naj gledamo kamorkoli,« rečem. V enem od zapiskov je pisalo: TUKAJ JE ZADNJA IN NAJLAŽJA SKRIVNOST. NAJTI MORAŠ LE SMARAGDOV KAMEN V MAMIČINI TORBICI IN GA VSTAVITI V LUKNJO NA TEJLE KRONI, KI JE DODANA NA ZAPISKU ŠT. 2. VSO SREČO!
»No, poglejmo v torbico,« reče Lana. »Jaz grem pogledat v torbico, vidva pa pazita, da ne pride mama, saj ji ni všeč, da ji brskam po torbici,« rečem. Kmalu najdem kamen in skupaj poiščemo zapisek št. 2 in na njem krono. Položim kamen in naenkrat se pokaže slika ognjenega planeta. Glas reče: »Hvala, ker ste rešili ognjeni planet. Tukaj imate sliko za spomin. Nasvidenje.« »Juhu, rešili smo ognjeni planet,« se veseli Lana. No, kdo je govori po vezi, pa ostane skrivnost … Saša Črpič
ŠTIRJE SINOVI Nekoč sta živela mož in žena in rodili so se jima štirje sinovi. Ime jim je bilo Miha, Jaka, Jure in Matic. Živeli so zelo skromno. Imeli so samo gozd, ki je imel lepe smreke. Oče je sekal drva in jih prodajal, da so imeli za preživetje. Mati pa je doma skrbela za družino. Nekega dne, ko je oče odšel v gozd sekat les, se je zgodila nesreča. Na njega je padlo drevo, pod katerim je umrl. Ko so otroci zrasli, se mati ni mogla odločiti, kateri sin bo prevzel gozd. Ni hotela delati razlike med otroki. Odločila se je, da preizkusi, kateri bo dobro gospodaril kakor njihov oče. Prvi dan je odpeljala v gozd najstarejšega sina Miho. Pokazala mu je lepe smreke in ga vprašala: »Kaj bi naredil s temi smrekami?« »Jaz bi vse posekal in prodal, odšel v mesto in dobro živel.« Mati si misli: »Ti že ne boš dober gospodar, jutri poizkusimo z drugim.« Naslednji dan mati vzame s seboj drugorojenega sina Jako. Odideta skupaj v gozd na isti kraj, kjer ga vpraša, kaj bo naredil s tako lepimi smrekami. Sin odgovori:«Posekam jih, si kupim dober avto in odidem v mesto.« Mati žalostno razmišlja: »Tudi on ne bo dober gospodar.« Tretji dan pojde mati s tretjim sinom Juretom v gozd. Jure se začudi lepim smrekam in mati ga vpraša, kaj bi naredil z njimi, če bi bile njegove. »Posekal bi jih. Iz njih bi postavil lepe hiše, take kot jih imajo v mestih, in dobro živel.« Mati razmišlja:«Kaj ti otroci sploh ne vedo, da les posekaš in ga ni več, le od česa bodo živeli?« A ne izgubi upanja, saj jo doma čaka najmlajši sin Matic. Zgodaj zjutraj se z materjo napotita v gozd do smrek, ki bi jih njeni starejši trije sinovi kar posekali. Mati vpraša Matica. »Sin, kaj bi naredil s temi smrekami?« »Mati, pustil bi jih rasti. Tako so lepe, da jih je škoda posekati. Le kaj nam bo prazen gozd? Še živali ne bi imele svojih domov. Posekal bi stara in bolna drevesa, tako kot moj oče, in skrbno skrbel za družino.« Mati strmi in posluša sina, saj ne more verjeti svojim ušesom, kaj sliši. Ni ji treba premišljevati, komu dati gozd s tako lepimi smrekami. Zvečer zbere vse štiri sinove za mizo. Skuhala je zelo dobro večerjo in dejala:«Dragi moji sinovi, težko se je odločiti, komu dati te naše gozdove. Prepričal me je Matic, saj se je samo on odločil, da pusti smreke rasti in ne poruši domov živalim.« Starejši bratje so mu zavidali. «Kaj ti bojo lepe smreke, če nisi bogat,« so mu dejali. Matic jih pogleda in reče:«Ni vse v bogastvu. Ostal bom skromen, kot sta moja starša. Največje bogastvo je tisto, ki ga nosiš v srcu.« Laura Ruedl
Šolski cajtng
24
LEVČEK TIM Nekoč je živela levinja Iva, ki se je poročila z levom Arom. Imela sta tri levčke. Najstarejšemu je bilo ime Adam. Druga je bila mala levinja, ki ji je bilo ime Lina, in najmlajšemu je bilo ime Tim. Živeli so globoko v gozdu. Nekega dne so se odpravili na piknik k reki Soči. Tam so se Adam, Lina in Tim igrali skrivalnice. Tim se je skril za grm in stopil v blato. Šel je v reko Sočo, da bi se umil in ker je bil tok premočan, ga je odnesel proč. Lina ga je videla in stekla k staršema. Lev Aro je takoj skočil v Sočo, da bi ga ujel. Vendar pa je bil Tim že daleč in Aro ga ni ujel. Skočil je ven in ko se je osušil, se je vrnil k ženi in otrokoma. Medtem je Tima še kar nesel tok. Naslednje jutro, ko je Tim prišel k sebi, se je znašel na obali pred velikim mestom. Njegova družina je bila zaskrbljena, kaj je z njim. Tim je šel v mesto in tam je videl same velike stavbe. Minilo je devet dni. Mladi levček Tim je sklenil, da poišče pot domov. Ko se je napotil iz mesta, je srečal sedem hudih psov, ki so ga želeli napasti. Tim se ni znal obraniti, saj je bil še majhen in ni znal rjoveti kot njegov oče in brat. Njegov oče Aro pa se ga je odpravil iskat. Psi so ga pričeli loviti in on je bežal. Zašel je v slepo ulico, ki je bila ograjena. Psi so ga začeli napadati. Ko je mislil, da mu je odbila zadnja ura, je prišel njegov oče in ga rešil. Odšla sta domov. Po enem letu se je naučil rjoveti in oče mu je izdelal zlato ovratnico. Živeli so srečno do konca svojih dni.
Lorena Šinko
HAIKU Travnik že cveti, da bo pisan v cvetju nam, čudovit bo. Tadeja Kuhar Narava skače podobno kot žabica, zelo hrabra je. Jan Petelinc Rožica, rasti! Da boš prelepa, kot je mavrica. Saša Črpič Ptica si dela gnezdo na drevesih in prepeva lepo. Lorena Šinko Sonček smeje se, voda teče, voda gre, ribe zdrave so. Matej Škofljanc Metuljček, kje si? Prileti zdaj k meni, da ogledam si te. Ana Leskovec
Šolski cajtng
Sekam travico, travice več ni bilo, jokamo vsi. Maja Palovšnik Muca mjav, mjav, mjav, kuža hav, hav, hav, hav, hav, kokoška ko, ko. Ingrid Gajski Sonček se smeje, ptičke veselo šteje, ki čiv, čivkajo. Špela Galič Goba, rasti mi. Ko boš zrasla, pridi sem, da bom jaz vesel. Laura Ruedl Naj bo deževno in bo lepo za zemljo, ki želi vodo. Lara Šumlaj Sonček smeje se. Čiv, ptičke žvrgolijo, se zabavajo. Leyla Vovk Živjo, ježek! Pridi k meni se igrat, moj si mali škrat. Nikita Požgaj
25
BRAT Brat mi za vsako figo teži, od jutra do večera me glava boli. Rada bi ga v sobo zaprla, pa mi on ne pusti in vse mamici zatoži. A sladek je kot čokoladica, poreden pa kot kravica. Taka je ta zgodba in tako je dan za dnem pri meni doma. Nika Rožman
GULLIVERJEVA POTOVANJA (Nadaljevanje zgodbe) … Razklenili so mi verige in končno sem bil prost. Naslednji dan sem pomagal Liliputancem premakniti težke kamne. Slišal sem, da nas nekdo napada. Zakričal sem, naj vsi Lilipotanci odhitijo v svoje hišice in postavil velike kamne okoli mesta, da Loggnaggi niso mogli čez. Poglavar Luggnaggov je hotel sprejeti mir z Liliputanci. Liliputanski kralj je rekel, da so to njihovi največji nasprotniki. Ker moram poslušati Kralja, jih nisem spustil prek. Poglavar Luggnaggov mi je dal majhen košček papirja in dal sem ga kralju. Sklenili so mir in Liliputanci so živeli v miru. Kralj me je izpustil in šel sem nazaj domov. David Povh
Šolski cajtng
26
SMRT Smrt je zelo nevarna, smrt te povleče v grob, smrt je tiha in strašna. Če se te smrt dotakne, je zadnje, kar vidiš, njen obraz. Smrti ne moreš pobegniti, niti se skriti, ker te najde in te nato vzame s sabo.
Jan Šeberle
PESEM O SINIČKI, KI SE ZALJUBI
PILOT NERODA
Sinička samska po nebu leti in se v nekega vrabca zaleti. Sinička se mu opraviči, vrabec pa ji pogumno odgovori: »Sinička moja, nič ne skrbi.« Ko ga sinička pogleda v oči, se v njega zaljubi.
Pilot Neroda se ziba levo in desno, ko prileti na cesto v mesto.
Sinička in vrabec sta se zaljubila in srečno sta v tople kraje poletela.
Karin Munič
Šolski cajtng
Vmes še pade zaradi banane; ko nad krmilo plane, se mu za trenutek zazdi, da leti. Številke se mu zdijo čudne, zato ne more oči imeti budnih. Klemen Vovk
27
ZIMA Zima je v vas prišla in s sabo prinesla veliko snega. Naredili smo sneženega moža in mu namesto nosa dali korenčka dva. Otroci se snega veselimo, se kepamo in po hribu navzdol drvimo. Tone se je zaletel v drevo in si poškodoval desno oko. Ptice se zime ne veselijo, zato raje v tople kraje odletijo. Nekaj jih ostane pri nas, te nam delajo družbo in krajšajo čas. Tilen Burja
Lov za izgubljenim diamantom Nekoč pred davnimi časi so živele tri punce. Bile so najboljše prijateljice in sošolke. Hodile so v osnovno šolo, v 6.razred. Nekega dne so vse tri odšle peš domov. Ko so se sprehajale, so zagledale veliko drevo, ki se je tako bleščalo, da so skoraj oslepele. Naenkrat se je drevo nehalo bleščati in z njega je nekaj padlo. Punce so pogledale, kaj bi to bilo. Na tleh je bil rdeč svetleč diamant. Nato pa je hitro kot blisk pridrvela vrana in ga vzela. Dekleta so lovila vrano, a jim je ni uspelo ujeti. Videle pa so, kako je vrani iz kljuna padel diamant in padel v gozd. V tistem trenutku se je začel lov na izgubljeni diamant. Dekleta so se odpravila v gozd. V grmu se je nekaj zableščalo in bil je diamant. Dekleta so šla proti diamantu, a je prišel zajec in ga odnesel. Dekleta nikoli več niso videla diamanta in tako je njihov lov na diamant propadel. Izvedela pa so, da jim diamant ni bil usojen. Mateja Maurano
Šolski cajtng
28
ČAROBNI NAPOJ ZA UČENJE Dragi prijatelj, da se boš lažje učil in si več zapomnil, je tukaj recept: Na mizo postavi lonec in vanj nalij malo vode. Nato v vodo stresi malo modrega praška, ki je narejen iz perja pametne ptice. Ta prašek poišči pod zeleno lipo v parku. Potem dodaj še malo sladkorja, da bo učenje slajše. To vse skupaj dobro premešaj in skuhaj. Med kuhanjem dodaj še vijolično moko, da bo napitek tudi lep. Napitek ohladi in ga spij. Upam, da ti bo čarobni napoj pomagal pri učenju. Polonca Jamnik
Da bi se lažje učil, pripravi čarobni napitek po naslednjem receptu: Najprej poišči velik lonec in ga dobro očisti. Nato vanj nalij vodo in beljak. Ko to narediš, si pripravi ošiljke svinčnikov in jih stresi v mešanico, ki jo že imaš pripravljeno v posodi. Še bolje pa bo, če v lonec streseš kar celo peresnico. Če ti gre slabo pri mešanju, poišči metlo in poskusi z njo. Kovse dobro premešaš, to prelij v drugi lonec. Nato dodaj urnik in šolske zvezke. Ne skrbi, vse, kar boš dal v lonec, se bo razgradilo. Za zares dober in učinkovit napitek, bo najbolje, če ga odneseš s sabo v šolo. Tam bo napitek pridobil še preostalo znanje. Ko se vrneš domov, vanj dodaj še svojo slino. Tako ga boš lahko uporabljal samo ti. Tako, sedaj poznaš recept za čarobni napoj, zato le hitro na delo. Želim ti uspešno učenje. Lana Škrlec
Šolski cajtng
29
Vzemi skledo in vanjo stresi 8 žlic sladkorja, 2 žlici moke in 50 g čokolade. Vse skupaj premešaj. Olupi banano in jabolko, ju nareži in daj v posodo. Nato dodaj 2 veliki skodelici vode. Vse skupaj premešaj. Sedaj pa napitek spij in čez teden dni boš v šoli dobil same petice. Srečno! Glorija Bajs
ČE BI IMELA ČAROBNO PALICO … Zelo si želim, da bi imela čarobno palico. Potem mi ne bi bilo treba delati. Če bi me mami prosila, naj pripravim mizo za kosilo, bi izrekla čarobne besede in vse bi bilo storjeno. Krožniki in vilice bi se kar sami razporedili po mizi. Kadar bi imela razmetano sobo, bi samo izgovorila čarobne besede in vse bi bilo pospravljeno. Najboljše pa bi bilo to, da mi ne bi bilo treba pisati domačih nalog. Matematični računi bi se kar sami izračunali. Ko pa smo že pri domačih nalogah: če bi imela čarobno palico, mi tudi tega spisa ne bi bilo treba pisati. Jaz bi samo izgovarjala besede, svinčnik pa bi kar sam pisal. Kadar bi mi kdo nagajal, bi zopet uporabila to palico in takoj bi dobil svojo kazen. Ko pa bi bila v šoli … to bi bilo šele pravo zadovoljstvo. Jaz bi delala, kar bi si želela, snov pa bi se kar sama zapisovala, tako kot bi jo narekovala učiteljica. Ko bi si zaželela nekaj sladkega, bi čarobna palica začarala cele kupe čokoladnih dobrot. Za božič bi si lahko vsi privoščili, kar bi si želeli. Samo k meni bi prišli in dobili bi vse, kar bi jih osrečilo. Tako bi jaz opravljala delo Božička, on pa bi lahko spal vso zimo. To bi bilo čudovito. A kje se čarobne palice dobijo? Morda je kak urok za pripravo čarobne palice v čarovniški knjigi? Težko bo poiskati takšno knjigo. Najbolje bi bilo, če bi palico naročila kar pri Božičku. To pa ne bo šlo, saj imam za Božička že dovolj želja. Čudeži pa se tako ali tako dogajajo tudi brez čarobnih palic! Sabina Frece
Šolski cajtng
30
KAKO SO ŽIVELI NEKOČ? «Za zajtrk smo jedli gris na mleku, včasih pa žgance. Pili smo belo kavo. Za kosilo smo ponavadi jedli ribe, krompirjevo solato, potico z orehi ali makom. Za večerjo smo jedli riž na mleku ali palačinke. Oblačili smo se bolj revno. Mama nam je šivala obleke, jakne, majice, hlače. Nosila sem majice in hlače, včasih pa obleke. Jopice so nam pletli. Zjutraj smo se umili in si oprali zobe. Enkrat tedensko smo se kopali. Vstajali smo ob sedmih zjutraj. Potem smo se umili, pozajtrkovali, pomili posodo. Če je bila zjutraj šola, smo šli k pouku. Popoldan, ko smo prišli iz šole (hodili smo peš), smo imeli kosilo, potem pa sva šla jaz ali brat na pašo s kravami. Pomagali smo tudi na njivi. V prostem času smo se igrali človek ne jezi se ali skrivalnice. Ob večerih smo večerjali, pred spanjem smo pisali domače naloge. Spat smo hodili ob osmih.« Pripovedovala: Slavica Žrlič, rojena leta 1952 Maša Žrlič
Šolski cajtng
31
ŽIVLJENJE NEKOČ »V naši družini je bilo deset otrok, živeli smo z mamo, teto, stricem. Oče ni živel doma, ampak v Nemčiji, zaradi izselitve med drugo svetovno vojno. Nato smo tam živeli tudi mi. Vstajali smo zgodaj zjutraj. Spali smo na lesenih posteljah s slamo ali perjem. Ko sem se zjutraj zbudila, sem se najprej umila z mrzlo vodo v »veliki sobi«, kot smo ji pravili, v »posodi« Nato sem se oblekla, obleke nam je šivala mati, in sicer iz starih nove. Dekleta so nosila krila do kolen, bluzo ali majico ter lesene čevlje, fantje pa hlače, srajco in lesene čevlje (cokle). Zjutraj smo spili čaj ali pojedli pecivo. Nato sem odšla past štiri krave. Na domačiji smo imeli krave, psa, mačka prašiče, kokoši … Če so bile počitnice, sem pasla od sedme pa tja do desete ure oziroma dokler niso krav začele napadati muhe. Ko pa je bil pouk, sem odšla v šolo. Tja sem hodila v peš - v Cerklje ob Krki, ki so bile precej oddaljene od mojega doma. Nato sem hodila v šolo v Nemčiji. Tam smo imeli v šoli tudi verouk. Imeli smo zelo strogo učiteljico. Pouk je trajal od osme do dvanajste ure. Ko sem prišla domov, je družina odšla delat na njivo ter še kam drugam. Kosilo smo imeli ob pol enih popoldne. Za kosilo smo občasno jedli krompir, fižol, bob, grah … Pozimi smo jedli repo, zelje, ocvirke, krvavice ter ostale pridelke, ki smo jih shranjevali. Meso smo imeli, ko so bile koline. Meso smo jedli samo ob nedeljah ter večjih praznikih, kot so novo leto, velika noč, božič in še ob nekaterih drugih. Vse, kar smo pojedli, smo pridelovali doma. Popoldne in za večerjo smo jedli sadje, kot so hruške, jabolka. Po kosilu oz. ob koncu tedna smo pospravili celotno kmetijo. Pometli smo dvorišče, očistili hleve. Po hiši smo brisali s krtačo. Prali smo tudi perilo. A ne tako kot danes. Nekoč smo to počeli s pepelom ali ob potoku z »riflo«, ki jo imamo doma še danes. Perilo smo prali tudi z milom, ki smo ga pridelali sami iz kosti, masti ter tekočine, ki smo jo dodali, da se kosti razkuhajo. Jabolko smo jedli tudi zvečer, da smo si z njimi »oprali« zobe, prali smo si jih tudi s pepelom. Zvečer smo dekleta in fantje na skrivaj šli še v druge vasi. Fantje so se zbirali ter nam peli pozno v noč. Imeli smo tudi veselice. Kot otroci smo se znali večkrat igrati razne igre. Najraje smo se igrali skrivalnice, če pa je kdo imel žogo, smo se žogali. A to je bilo zelo redko. Izdelovali smo tudi piščali iz bezgovega, kostanjevega ter lipovega lesa. Doma smo imeli domačijo s kozolcem, skednjem, kletjo, hlevom. Imeli smo tudi vinsko klet, saj smo pridelovali vino. V nedeljo smo odšli k maši. Dan pred tem, v soboto, smo se umivali. Po maši smo imeli nedeljsko kosilo. Jedli smo kokoš, krompir, solato, juho in pili vodo ter polič vina. V soboto ali nedeljo smo pekli peciva, za priboljšek ali za posebne goste. Tisti časi so bili lepši, nismo poznali in imeli toliko stvari kot danes, a nam je bilo lepše. Otroci smo se bolj zabavali, česar današnji otroci ne razumejo. Časi so bili boljši!« Pripovedovala: Marija Žrlič Tjaša Žrlič
Šolski cajtng
32
KAKO SO ŽIVELI NEKOČ 1. Kakšna je bila vaša prehrana? Za zajtrk smo pili kavo iz praženega ječmena in jedli koruzne žgance,mleko z žganci. Za kosilo smo jedli zelje, fižol, matevža, bob. Za večerjo pa smo jedli krompir na juhi. 2. Kdaj ste zjutraj vstajali? Zgodaj, ob petih. 3. Koliko otrok je bilo pri hiši? Bili smo trije.. 4. Kakšne so bile vaše obleke? Obleke so bile iz »cajga« - blago. 5. Kako daleč in kam ste hodili v šolo? Do šole na Skopicah sem imel 800 metrov. 6. Kakšne so bile nekoč šolske potrebščine? Navaden svinčnik, radirka, računski zvezek, črtni zvezek za spise, brezčrtni zvezek,čitanka. 7. Koliko časa ste bili v šoli? Do petih. Če smo bili poredni, pa do sedmih. 8. Ali so bili učitelji strogi? Učitelji so bili zelo strogi. Če smo bili poredni, smo dobili s palico po prstih. 9. Kaj ste počeli, ko ste prišli iz šole? Najedli smo se, nato pa odšli na pašo. 10. Pri katerih delih ste doma pomagali svojim staršem? Pri vseh. Otroci smo morali peljati krave na pašo,okopavati njive in orati. 11. Kdaj ste hodili spat? Okrog desetih zvečer. 12. Ste pred spanjem brali knjige, se učili ali pogovarjali? Zvečer, preden smo šli spat, smo delali domačo nalogo in se učili.
Pripovedoval: Stanislav Bogolin, 72 let Sara Zajc
Šolski cajtng
33
2. SVETOVNA VOJNA Pripoveduje: Ivanka Molan, roj. Štraser (15.3.1917) Prišli so Nemci, zvečer oktobra 1941. Naslednje jutro so nas odpeljali v Brestanico (Rajhenburg). Od Brestanice do Nemčije smo se dva dni vozili v živinskih vlakih. V okolici Štajerske je bilo izseljenih okoli 20.000 ljudi. Izseljeni so bili vsi, razen tistih, ki so delali na železniški postaji. Bila sem v Šleziji, v 28 sobi. Spali smo v nekem samostanu na slami. Tisti ki so bili tam in so se prostovoljno javili za delo, so imeli več »ugodnosti«, zato so šli kakšno soboto ali nedeljo na ples. Jaz sem delala v kuhinji, morala sem pomivati zelo velike kotle. Vstajati sem morala že ob treh zjutraj, ker smo morale pripraviti delavcem hrano, kuhale pa smo tudi kavo. Ženske, ki smo delale v kuhinji, smo imele zastonj mleko. Po desetih mesecih (leta 1942) smo šli v Garban pri Volvi ( Poljska). Tudi tukaj smo spali na slami in tudi tukaj bi lahko delala v kuhinji, pa nisem hotela, raje sem šla delat na polje. Med delom, ki je bilo deloma plačano, ker smo imeli dobrega šefa, smo imeli pol ure počitka. Imela sem zelo veliko prijateljev, ker sem delala z zelo dobrimi ljudmi. Včasih pa sem z neko gospo morala iti čistit hiše ljudem, ki so imeli veliko denarja. Pri eni hiši niso bili prijazni in so naju zelo natepli, ker nisva dobro pobrisali prahu. Na poti domov sem kuhala ljudem v živinskih vlakih, z mojimi jedmi so bili zelo zadovoljni. Tudi domov smo se peljali dva dni. Brigita Bajs
Šolski cajtng
34
Pripoveduje: Dragica Gajski, rojena 1.4.1925 Najprej je bila prastara mama 15 let doma na Obrežju, nato je odšla leta 1940 v Vrbovsko na Hrvaškem. Tam je delala pri stricu, ki je imel gostilno in trgovino. V tej veliki trgovini so prodajali cigarete in sol po manjših trgovinah v občini. Čez tri mesece dela ji je stric zapustil trgovino in prastara mama jo je vodila. Na tistem območju so bili samo Italijanski vojaki, vendar le do leta 1943, ko je Italija kapitulirala, nato so prišli Nemci. Leta 1945 je prastara mama odšla domov. Nekaj časa je delala na Mokricah, kjer je čistila sobe za nemškimi vojaki. Potem so prišli v Mokrice otroci iz Bosne, ki niso imeli staršev. Prastara mama jim je šivala obleke. Leta 1950 se je poročila in odšla živet na Ponikvo, kjer živi še danes. David Bajs
DRUGA SVETOVNA VOJNA Leta 1941 so prišli nemški vojaki v naše kraje. Izselili so večino ljudi iz vasi. Med njimi je bila tudi moja prababica z družino. Doma so pustili domače živali, pridelke, ves vir preživetja. Šli so le s culo na rami. Peš so jih odgnali v grad Rajhenburg. Tam so jih ločili -ženske in moške posebej. Ko se je v gradu nabralo dovolj izgnancev, so jih naložili na živinske vagone in odpeljali v Nemčijo. Pristali so v taboriščih. Družine so bile ločene, tako da niso vedeli kje se nahajajo posamezni člani. Starši, sposobni za delo, so opravljali fizično delo pri velikih kmetih. Ženske so čistile taborišča, otroci pa so obiskovali nemško šolo in verouk. Hrana je bila zelo slaba. Jedli so kolerabo, star trd kruh, pomije. Živeli so v zelo slabih higienskih razmerah, otroci so bili polni uši. Veliko ljudi je tam trpelo in umrlo. Leta 1945 so Američani osvobodili taborišča. Postopoma so se preživeli vsi izčrpani vračali z vlakom proti svojim domovom. V moji družini sta najprej prišli domov prastara mama in njena hčerka, 14 dni zatem pa še stari oče in sin. Doma niso našli prav ničesar. Ni bilo živine, vse je bilo uničeno in požgano. Morali so zaživeti na novo. Gregor Stergar
Šolski cajtng
35
Kozorog: V mesecu maju boste spoznali posebno osebo. Hotela bo imeti velik del vaše pozornosti. Doživljali boste veliko sprememb,ki vas bodo pripeljale do novih življenjskih poti. V šoli se vam bo posrečilo, ker boste predmeta, ki vam je najtežji, dobili oceno 3,4 ali5, pri športni vzgoji pa pričakujte slabo oceno, in sicer 1 ali 2. Ribi:Ta mesec vas bo družina prijetno presenetila. Izkušali boste nove neverjetne in zanimive stvari,ki bodo kmalu postale vaš najljubši hobi. V šoli se boste sprli z najboljšim prijateljem, vaša ljubezen pa bo padla na ničlo. Oven: Pričakuje vas stara ljubezen, s katero se boste spoprijateljili in se ponovno zaljubili, čeprav tega ne boste pokazali. Čez čas boste s to osebo spet skupaj. Pričakujte dobro oceno pri matematiki in slovenščini. Bik: Bolje boste spoznali svoje prijatelje. Izvedeli boste nove in neverjetne stvari,ki vas bodo pozitivno presenetile. Razred boste zaključili pozitivno. Čaka vas razburljivo presenečenje s strani partnerja (zapustil vas bo). A nič hudega - našli boste novega. Dvojčka: Čaka vas nova neverjetna dogodivščina,ki vam bo delno spremenila življenje. Spoznali boste novo osebo, kateri boste zaupali in postali z njo zelo dobri prijatelji. Razred boste zaključili pozitivno. Rak: Pričakujte slabo oceno. Vaši starši bodo ta mesec zelo veseli, kar bo vplivalo tudi na vaše razpoloženje. Starši bodo do vas zelo prijazni in ljubeči. V tem mesecu boste videli svojo simpatijo. Lev: Začnite se ceniti in spoštujte sebe in svoje bližnje. Tako boste dobili več prijateljev. Naj vas ne skrbi, kaj si drugi mislijo o vas. Najbolje je, da začnete že ta hip in ne čakate na jutri. Mesec bo izredno pozitiven in pomemben za vas. Dobili boste tudi dobre ocene. Devica: Imeli boste srečo pri likovni vzgoji. Narisali boste prelepo sliko in dobili pozitivno oceno, ki vam bo dvignila povprečje pri tem predmetu. Ponovno se boste zaljubili v svojo bivšo ljubezen. Tehtnica:Od svojega partnerja pričakujte lepo darilo. S starši se boste sprli in kmalu spet pobotali. Zredili se boste za 3,2 kilograma. To bo vplivalo na vaše počutje in samozavest. Škorpijon:Ta mesec vas bo ugriznila divja žival ali vaš domači ljubljenček. Dobili boste novega ljubljenčka,ki ga boste našli na cesti (malo sladko muco).Vaš prvi ljubljenček bo zato ljubosumen. Strelec: Ulovili boste novega fanta/punco. Ta bo vaša stalna ljubezen, zato pričakujte dolgo ljubezen, polno radosti. Mateja Suban in Manuela Galič
Šolski cajtng
36
MINI ANKETE Kaj/koga boš najbolj pogrešal/a s te šole? ANDREJ: »Učiteljici Darinko Jamnik in Ireno Rimc Voglar.« 9. razred v celoti: »Učiteljico Darinko.« Kako se počutiš, ko odhajaš s te šole? ANDREJ:» I feel soo good!«
Kaj ti pomenijo ocene? MARIO: »Nič.« POLONA: »Veliko, zaradi nadaljnjega šolanja.« ARIAN: »Zelo veliko, zaradi vpisa v srednjo šolo.« MAJA: »Veliko.«
Na hodnikih imamo dva nova kavča. Kako se ti zdi to? MATEJA M.: »Dobro je, ker ne sedimo ves čas na stopnicah. Če je sedežna zasedena, pa se usedemo na klopi.« MAŠA: »Zdi se mi super! Odmori so lepši (čeprav so kratki ), nam pa je udobnejše.«
Spremljaš modo? TJAŠA O.: »Ja. Rada imam modo in ji skušam slediti.« TJAŠA Ž.: »Niti ne. Trudim se oblačiti najstniško, vendar mi moda ni pomembna.« Katere modne oblikovalce spremljaš oz. jim slediš? KATJA F.: »Všeč mi je Elfs, zaradi »šaljivih« kreacij. Spremljam tudi Krie Design, ker so mi všeč materiali, s katerimi delajo.« Kje kupuješ obleke? TJAŠA O.: »V New Yorkerju!« DENIS: »Povsod !« Katja F. in Tjaša Ž.
Šolski cajtng
37